Z barvami ustvarja slike s posebno močjo, slike z energijo. Črpa jo iz narave same – preko osebnega, globokega in pristnega odnosa do stvarstva ter jo nato transplantira na slikovno polje.

Damijan Šturm zajema iz bogate palete, v kateri je čutiti posebno afiniteto do primarnih barv. S plastenjem, prekrivanjem in mešanjem pa še dodatno razpira barvne vrednosti. Njihova medsebojna součinkovanja so različna. Lahko sledimo drznim konfrontacijam, s katerimi ustvarja napeto, dramatično naglašeno vzdušje, včasih pa avtorja premamijo tudi nežna barvna prehajanja. Vselej pa skuša s tehtanjem barvnih mas ustvariti uravnotežene likovne organizme z notranjim ritmom. V odvisnosti od zunanje svetlobe, se barve na razgibanih površinah še dodatno spreminjajo in pod različnimi koti svetlobnih pramenov pridobivajo nove vrednosti.

Avtor pa odkriva tudi prostorski videz barv. Z njimi ustvarja pestro slikovno povrhnjico, nenehno se izmenjujočo v pastoznih in lazurnih nanosih. Površina je materialno polna in brsti v najrazličnejših strukturah. Ob plastenju in materializiranih nanosih površina pridobiva celo reliefnost.

Zaradi »robustnih«, materialno polnih površin, ki brstijo v najrazličnejših strukturah in teksturah so Šturmove slike tudi haptično učinkujoče in gledalca dražestno vabijo, da bi se jih dotaknil, in to ne le s pogledom…

Sam slikarski akt je Damijanu Šturmu pravi užitek. Avtor barvo čuti tudi v fizičnem pomenu, na osnovi njene otipne vrednosti, zato jo na slikovno površino ne nanaša le s čopičem, ampak tudi z lopatico, z dletom, zelo pogosto z rokami.

Pravi vulkan barvnih magem je oblikovan v zgoščene, urejene in trdno grajene kompozicijske zasnove. Pogosto sledimo tendenci po diagonalnih kompozicija, kar že a priori vnaša v zapis napeto atmosferičnost. Kompozicijski dialogi med barvami in oblikami so razigrani. Veliko je dogajanja in nasičevanja. Ob tem avtor ohranja tudi občutek za zračnost, s katero odpira pogled skozi »medprostorja«; pa tudi za čistost barv in njihovo svetlobno vrednost, kar se kaže v uporabi belih ali rumenih barvnih akcentov. Z njimi dosega tudi globino, natančneje prostorsko iluzijo.

Likovni nagovori Damijana Šturma so abstraktni. Oblikovna pomenskost predmetov je razblinjena v nedoločljiv, oseben, prenesen predstavitveni svet. In vendar v slikah najdemo številne in vedno nove aluzije na stvarnost. Slike so namreč nekakšni živi likovni organizmi, ki premorejo vitalizem barv, oblik in tudi vsebin. In vse te komponente se nenehno spreminjajo. Tudi za gledalca niso fikcija, ampak ga prevzemajo z različnimi »obrazi«.

Slika mora imeti energijo. Brez nje nima življenja in sporočila, nima moči. Moč umetnine pa ni v tesni povezavi z empiričnimi značilnostmi predmetnega sveta, ni v spogledovanju z njegovimi prepoznavnimi podobami in njihovim mimetičnim odslikavanjem, temveč v njeni notranji izrazni moči in energetskem naboju. In slike Damijana Šturma vse to premorejo. Imajo energijo narave in avtorja samega. Zato jih ne moremo le gledati, ampak je pomembno, da jih skupaj z avtorjem (po)doživimo in tako spoznamo delček njihove (njegove) skrivnosti.

Narava je sicer motivni vzgib, je nagovarjajoča sila Damijana Šturma, a na slikarsko platno prihaja prefiltrirana skozi intimistična videnja in doživljanja. V likovno podobo se udejanja kot neposredno na slikarsko platno izlita notranjost. In to je največ, kar nam lahko umetnik da.

Čeprav avtor ustvarja v osebnem odnosu do narave, v občudovanju njene enkratnosti in njenega zavidljivega ritma ter ravnovesja, v čutenju njene energije, se slike najprej rojevajo v njem samem. Nato slikar to notranje videnje v eruptivnem ustvarjalnem procesu prenaša na slikarsko platno. Ob osebni intuiciji in novih spoznanjih pa se lahko slika tudi nekoliko modificira. Vselej pa Damijan Šturm ostaja zvest sebi in svoji resnici. Z njo ustvarja slike, ki so svojstvene, avtorsko intimistične, pa čeprav vsebinsko spadajo v domeno krajine oz. narave, kot tiste večno neizpete ikonografije.

Anamarija Stibilj Šajn